Podobno mnogi vinarji radi govorijo o tem, da je najboljše vino pridelano v vinogradu, ne pa v kleti. Gre seveda za, recimo temu, zavestno pretiravanje, saj brez skrbnega kletarjenja ni vina, je pa res, da je osnova vsega surovina, torej grozdje, ki mora biti zdravo in najvišje možne kakovosti. Za takšen pridelek rastlina potrebuje zdravo in živo okolje, kar pomeni, da je integralni del ekosistema in ne glavni del monokulture na lokaciji, kjer raste. Da bi bolje razumeli, zakaj celo mnogi razvpiti vinski ocenjevalci, ki so bili dolgo odkrito – nekateri tudi glasno – skeptični do ekološkega in biodinamičnega vinogradništva, zdaj priznavajo, da so tudi visoko cenjena vina zelo slavnih kleti, ki so prešla iz konvencionalnega v sonaravno delo v vinogradih, zdaj precej boljša.

Odličen primer je denimo Chateau Palmer iz Bordeauxa, ki v zadnjem desetletju  vinograde preoblikuje v ekološke, od leta 2013 pa je delo biodinamično. Letos naj bi bilo posestvo tudi uradno certificirano po Demetru. Direktor Thomas Duroux je od leta 2004, ko je prevzel funkcijo, naredil korenite spremembe v filozofiji in pristopu. Med drugim je prepričan, da zanašanje na pesticide v boju proti boleznim ne vodi nikamor. Pred njegovim prihodom je bilo delo v vseh vinogradih enako. Po temeljiti analizi pa so med drugim ugotovili, da 66 hektarjev njihovih vinogradov raste na 18 različnih tipih zemlje oziroma podlagah, ki zahtevajo individualno obravnavo in delo, če seveda želijo doseči optimalne rezultate.

Zemlja pod nami je še kako živa

Naj je videti še tako statična, je zemlja pod našimi nogami še kako živa. V desetih gramih prsti, kar je približno ena jušna žlica, živi večje število bakterij in drugih mikroorganizmov, kot je ljudi na zemlji. Osemdeset odstotkov svetovne biomase je prav tu – in ne na površju. Človek se sprehaja po Luni, pluje po vesolju, pošilja vozila na Mars, a hkrati ve zelo malo o prej omenjenem mikroživljenju v tleh in kompleksnem sožitju med temi mikroorganizmi in rastlinami ali – bolje rečeno – koreninami rastlin. Claude in njegova žena Lydia Bourgignon, ki veljata za vodilna agronoma in strokovnjaka za raziskavo tal kmetijskih površin, razlagata, da rastlina za svojo rast in razvoj potrebuje več kot 20 različnih hranil ter več kot 60 mineralnih elementov, vključno z železom, molibdenom, cinkom, selenom in celo arzenom.

Večino potrebnega ogljika, vodika in kisika pridobi prek listov, medtem ko do prej naštetega lahko pride samo prek svojih korenin, a v nasprotju s splošnim prepričanjem zgolj posredno. Hranila in minerale lahko absorbira izključno s pomočjo mikroorganizmov v zemlji. Pardon, zdravi, živi zemlji. Mikroorganizmi za svoj obstoj in delovanje med drugim potrebujejo kisik, za kar pa je potrebna rahla zemlja. Samo deževniki in drugi črvi, ki rahljajo zemljo pod našimi nogami, tehtajo skupno toliko, kot vse druge živali na našem planetu skupaj. Tako je vsaj bilo, saj se je njihova količina v konvencionalno obdelovani zemlji od leta 1950 do danes zmanjšala z dveh ton na sto kilogramov na hektar, za kar so »zaslužna« predvsem umetna gnojila in intenzivna uporaba pesticidov in herbicidov.

Takšna tla so mrtva oziroma v najboljšem primeru – kar se življenja tiče – močno osiromašena. Prst je močno zbita in skoraj neprepustna za vodo, približno milimeter padavin na uro, kar pomeni, da se ob obilnejšem deževju pojavlja erozija. Na drugi strani zdrava, živa in rahla zemlja sprejme okoli sto milimetrov padavin na uro in s tem pridobiva zalogo za sušne dni. Anaerobno okolje, ki nastane v kemično uničeni podlagi, je kvečjemu dom za patogene bakterije, ki rastlini seveda škodujejo.

V vinogradih so nekoč rasla sadna drevesa

Nasprotje temu je zdrav ekosistem, v katerem sobiva obilo rastlin in drugih oblik življenja, ki zagotavljajo ravnovesje nad površjem in pod njim. V preteklosti je bilo povsem normalno, da v vinogradu rastejo tudi sadna drevesa, zelišča in zelenjava, ki med drugim pripomorejo k nastanku humusa. Trava in druge rastline v vinogradu do določene mere pomenijo trtam konkurenco v zgornji plasti zemlje in jih s tem posredno spodbujajo, da svoje korenine poganjajo globje, kar jih rešuje v sušnih obdobjih ter zagotavlja bogat vir hranil in mineralov iz različnih plasti podlage. To na koncu lahko začutimo tudi v kozarcu, torej vinu, ki ga takšen vinograd daje. Samo takšno vino je zame pridelano »in vivo«, še posebej če je rezultat spontane fermentacije in minimalnih posegov v kleti.

Večina danes popitega vina v svetu žal ne sodi v ravnokar opisano kategorijo, saj v resnici ni kmetijski pridelek, in pogosto nikoli ni bilo v neposrednem stiku s človeško roko. Od vinograda naprej vse poteka mehansko, lahko bi rekli industrijsko. Mehanski in kemični posegi v vseh fazah procesa pridobivanja takšnih vin so tako intenzivni, da osebno temu ne morem več reči kmetijstvo, ampak agroindustrija, ki proizvaja vina »in vitro«. S tem pa nikakor ne želim vinogradništva prikazati kot črno-belega, saj poznamo mnogo vinarjev, ki jih mogoče ne moremo uvrstiti v ekološke ali biodinamične, a so kljub temu s svojim delom precej bliže trajnostnemu kot prej opisanemu invazivnemu pristopu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja