Naslovna slikca

Obiščite tudi spletno stran:
Naravna vina

RAW fair 2013

Posted on
24. maj, 2013

Prestolnica Velike Britanije je že nekaj časa tudi ena od svetovnih prestolnic uživanja bioloških in biodinamičnih vin. Cela vrsta barov in restavracij v Londonu ima na svojih vinskih kartah izvrstna naravna vina. Naj naštejem nekatere najbolj znane: Antidote, Brawn, Terroirs, Green&Blue, 40 Maltby Street, St. JohnHibiscus, Ducksoup, Tom Aikens, Hampshire HogElliot’s cafe  … in še množica drugih – od zelo preprostih lokalov do “haute cousine” restavracij. 40 Maltby Street, ki je lokal enega od britanskih uvoznikov naravnih vin Gergovie Wines je že v soboto 18. maja organiziral degustacijo, na kateri je bilo na voljo lepo število vin, med drugimi tudi vina Čotar in Klinec. Neverjetno so me navdušila vina Barranco Oscuro iz Andaluzije v Španiji, točneje iz Sierra de la Contraviesa-Alpujarra nad Granado. Menda gre za najvišje vinograde v Evropi, saj je najvišja lega 1368 m n.m. Družina Valenzuela se podpisuje pod resnično odlična vina (peneča, bela, rose in rdeča), z neverjetno eleganco in harmonijo, koncentacijo vonja in okusa (za trto težki pogoji), svežino (presenetljivo lepe kisline) ter lepo zaokroženimi tanini pri rdečih vinih. Nekatera njihova vina bomo še letos dodali v našo ponudbo.

RAW fair, ki ga je s svojo ekipo lani prvič organizirala Isabelle Legeron, MW, je največji festival naravnih vin v Londonu, če ne celo v Evropi. 19. in 20. maja je svoja vina, ki so rezultat biološkega ali biodinamičnega dela (brez uporabe kemičnih herbicidov, pesticidov, umetnih gnojil, brez namakanja…), torej vina, pri katerih so izvedene minimalne intervencije in katerim je dodana minimalna količina ali pa nič žvepla (SO2), predstavilo preko 170 vinarjev iz Avstralije, Avstrije, Kanade, Čila, Hrvaške, Češke, Francije, Gruzije, Nemčije, Madžarske, Italije, Nove Zelandije, Portugalske, Južne Afrike, Španije, Švice, Velike Britanije in Slovenije. Naša dežela je imela prvovrstno priložnost predstaviti tudi svoje kulinarične posebnosti, na vnaprej napovedani enourni predstavitvi, a so organizatorji (STO, ambasada??), kot se to v primeru naše države zgodi vse prevečkrat, zamočili na celi črti, tako da od prestavitve ni bilo nič, smo si pa skuhali prvovrstno blamažo. K sreči so nas, kot običajno, zelo dostojno zastopali naši vinarji: Klinec, Čotar, Nando, Štekar, Batič, Klabjan in Mlečnik. Tako v nedeljo, ki je bila namenjena vsem obiskovalcem, kot v ponedeljek, ki je bil prvenstveno namenjen t.i. “trade” obiskovalcem, torej profesionalcem iz vinske stroke (enologi, trgovci, novinarji, blogerji …) sem od velikega števila ljudi iz različnih držav, slišal praktično same pohvale za vina prej naštetih slovenskih vinarjev. Čotarjeva Vitovska je meni eno najljubših slovenskih belih (maceriranih) vin, a so tudi ostali ponudili izvrstna bela macerirana vina. Nekatera, kot na primer Nando Eugen belo, 2008, Klinec Rebula 2009, Mlečnik Sauvignonasse 2009, Batič Pinot Gris 2011 so še mlada in potrebujejo še kako leto steklenice, a je nesporno dejstvo, da fantje zelo dobro vedo kaj delajo ter da to počno na najvišjem nivoju.  Ste ljubitelj(-ica) chardonnaya? Mlečnik je predstavil letnik 2008, ki je že ta trenutek odličen, z leti pa bo samo še pridobival. Omeniti moram še slovence z druge strani meje. Terpin, Radikon in Bensa (La Castellada) ne potrebujejo ne predstavitve, ne posebnih komentarjev. Vina so izvrstna.

– Mlečnik, Chardonnay 2008 –

mlečnik_chardonnay_2008 

Na lanskem sejmu je bilo mogoče nekaj deset vinarjev več, a je bilo žal tudi kar precej vin, ki niso sodila na festival, saj so bile napake in slaba kakovost pri nekaterih v nebo vpijoče. Letos je bilo takšnih vin mnogo manj, kar kaže na očiten napredek pri delu vinarjev na eni, ter verjetno strožja predhodna kontrola s strani organizatorjev, na drugi strani. Gre seveda za mojo oceno, ki temelji na degustaciji približno 200 vzorcev, kar je približna tretjina vseh vin, ki so bila na voljo na festivalu.

– RAW fair 2013 –

RAW_2013

Lani sem svoj nos in brbončice izpostavil predvsem italijanskim in gruzijskim vinom, letos pa sem posvetil mnogo več pozornosti francoskim predstavnikom. Že takoj na začetku me je s svojimi šampanjci naravnost šokiral Benoit Tarlant. Šampanjce Tarlant poznam že precej časa, poskusil sem jih tudi na lanskem festivalu in vedno so mi bili všeč, tokrat pa je Benoit presegel samega sebe. Zero Brut Nature, ki bazira na letniku 2007 je z lepim okusom po jabolkih in citrusih, lepo strukturo in telesom ter dolgim pookusom z lepimi notami kruhove skorje enostavno fantastičen. Rose Brut Nature, katerega osnova je letnik 2008 ima precej drugačno, malo bolj jagodno-jabolčno sadnost, je izrazito mineralen a malo krajši od belega. “BAM!” je posebnost med šampanjci, saj ne vsebuje nobene od glavnih sort (Chardonnay, Pinot Noir, Pinot Meunier), pač pa ga sestavljajo Pinot Blanc (beli pino), ter zelo redki sorti Arbanne ter Meslier (Petit Meslier). Lepi citrusi in jabolka z nežno, zelo prijetno grenko noto. Za “grand finale” pa Cuvée Louis, Extra Brut, 1999. Absolutno fantastična harmonija zrelosti, okusa po zrelih jabolkah in kruhovi skorji (dolgo zorenje na kvasovkah) z izjemno dolžino pookusa. Tudi Tarlant bo v kratkem v naši ponudbi!

– Cuvée Louis, Extra Brut, 1999 –

cuvee_louis_tarlant_1999

 

Poskusil sem nekaj odličnih burgundcev, tako belih (Chardonnay) kot rdečih (Pinot Noir), ki so še enkrat dokazali, da je Burgundija terroir, ki je očitno optimalen za vinogradništvo, kar pomeni, da celo vinarji s povprečnim znanjem dokaj pogosto pridelajo odlična vina. Slednje je potrdil tudi odličen vinar iz Rone, Eric Texier, ki pravi, da je za primerljivo kakovost, potrebno na njegovem področju vložiti neprimerno več truda v primerjavi z Burgundijo. Predstavljajte si vina iz Burgundije, kjer ima vinar visoko stopnjo znanja in izkušenj, dobro lego vinogradov, obenem pa vlaga v svoje delo maksimalen trud. Eleganca, struktura, telo, pogosto prekrasna mineralnost, fenomenalno vkomponirane kisline, skratka vina, ki jih je drugje sicer moč najti, a jih ni v izobilju. “Those guys from Burgundy are some lucky bastards!” pravi Eric Texier. Catherine et Gilles Vergé, Sarnin-Berrux, Domaine Guillot-Broux, Château Génot-Boulanger so še posebno navdušili.

Od bordojcev smo okušali odlična vina Château le Puy, ki jih že najdete v naši spletni trgovini, ter (zame) novo odkritje Domaine Leandre Chevalier, ki je samovoljno izstopil iz apelacije AOC Bordeaux, saj meni, da lahko tako pridela boljša vina, kot znotraj strogih pravil apelacije, o čemer smo se tisti, ki smo njihova vina poskusili, lahko prepričali.

Kar precej izvrstnih vin prihaja iz manj razvpitih področij Francije: Bergerac – zahodno od Bordoja, Loara, južna Rona, Provansa … a o tem bom moral pisati posebej.

– odlična vina iz Bergerac-a – 

bergerac

Seveda je bilo tudi letos kar nekaj vin, ki so imela že precejšen nastavek kisa (volatilne kisline), izrazito neskladne, “zelene” tanine, ki se bodo zmehčali ob “svetem nikoli”, vina s prekomerno oksidativno noto, torej vina, ki so plod neznanja, ki se poskuša skriti za etiketo naravnih vin. Vedno se bo našlo nekaj posameznikov, ki bodo poskusili izkoristiti priložnost in svojo slabo kakovost skriti pod napise kot so: organic, bio, biodynamic … a ne za dolgo!  Nekateri blogerji in vinski kritiki takšne primerke vin žal izkoriščajo za kritiko in dvom v naravna vino generalno, a se večina kmalu zaplete v lastno zanko, saj čez dva dni na vse pretege hvalijo neko vino, ki se mogoče res ne pojavlja na festivalih in degustacijah naravnih vin, a je pridelano natančno na ta način. Ali kdo pri zdravi pameti res misli, da pri Domaine Romanée-Conti ali Château Petrus svoje vinograde uničujejo z umetnimi gnojili in kemikalijami in za fermentacijo uporabljajo selekcionirane kvasovke? Navedel sem sicer dva ekstremna primera, a podobnih, sicer manj zvenečih imen z odličnimi vini, ki niso “onesnažena” s kemikalijami in mehaničnimi intervencijami, boste predvsem v Franciji, pa tudi drugod, našli še precej. Mogoče se res ne tržijo kot naravna vina, a so natančno to.

Podoben primer, ki pa se sedaj redno pojavlja na festivalih naravnih vin, kmalu pa se bo pojavil tudi v naši ponudbi, so vina Emidio Pepe iz Abruzza. Tu so vina od nekdaj pridelovali brez uporabe kemije ter brez (!) dodajanja žvepla. Slednje torej ni nič novega in je absolutno možno, ob pogoju, da vinogradnik zelo dobro vè kaj dela, je pri tem absolutno dosleden in natančen, ter ves čas skrbi za vrhunsko higieno, kar pa ne pomeni, da je klet sterilna. Že v Veroni sem poskusil Montepulciano d’Abruzzo 1977, ki je bil odličen. Brez napak in starikavosti, z lepimi terciarnimi notami, a še vedno krasno svežino. Klet Emidio Pepe obenem dokazuje, da je iz sorte Trebbiano moč pridelati veliko vino, saj mnogi trdijo, da je omenjena sorta dobra le za poceni masovno proizvodnjo. Kakšna zabloda! 

– Montepulciano d’Abruzzo, Emidio Pepe – (na fotografiji Chiara Pepe)

emidio_pepe_montepulciano

Udeležil sem se predavanja “No added SO2” s pokušino vin, katerim ni bilo dodanega nič žvepla, a kljub temu lahko zdrava dočakajo lepo starost, pa tudi transport jim ob primernih pogojih ne škodi. Gre za pomembno in obširno temo, zato bom o tem nekaj več kmalu napisal v posebnem članku. Tokrat le to, da smo na omenjenem predavanju med drugim poskusili silvanca letnik 1947 iz avstrijske kleti Strohmeier, ki nas je s svojo živostjo popolnoma osupnil. 

Do sedaj nisem vedel praktično nič o sakejih, razen, da gre za riževo vino. Predavanje Dicka Stevensa “RAW Sake” mi je odkrilo popolnoma nov svet uživanja pijače, ki je nastala z alkoholno fermentacijo, v tem primeru riža, ali bolje rečeno rižev, saj jih za pridelavo sakejev uporabljajo nešteto. Podjetje Yoigokochi v Evropi ponuja sakeje predvsem manjših, vseh po vrsti bioloških pridelovalcev. Po predavanju, na katerem smo poskusili pet sakejev, sem odšel še k njihovi mizi, kjer sem jih poskusil še vsaj dvajset. Vonji in okusi so izjemno različni od zelo “kruhastih” do popolnoma sadnih (jabolka, hruške, eksotično sadje, marmelade…) kar je bilo zame neverjetno odkritje, saj pri pijači, katere osnova je riž, resnično nisem pričakoval kaj takšnega. Žal je znanje o sakejih, celo pri večini japonskih kuharjev in lastnikov japonskih restavracij, zelo skromno, zato boste “prave” sakeje zelo težko našli. Mogoče jih nekaj uvrstimo v našo ponudbo, smo pa dobili zagotovilo, da bodo gospodje iz Yoigokochi-ja prišli predstavit sakeje na festival naravnih vin, ki ga bova po lanskem uspešnem Label Grand Karakterre, z Markom Kovačem, ki je idejni oče prireditve, organizirala v Zagrebu 30. novembra in 1. decembra. Več o tem v bližnji prihodnosti, tokrat le še to, da z Markom načrtujeva, da bo festival izmenjaje – bienalno organiziran v Zagrebu in Ljubljani. Letos torej Zagreb, v letu 2014 pa Ljubljana.

– Sake – …

sake_organic



Prestolnica Velike Britanije je že nekaj časa tudi ena od svetovnih prestolnic uživanja bioloških in biodinamičnih vin. Cela vrsta barov in restavracij v Londonu ima na svojih vinskih kartah izvrstna naravna vina. Naj naštejem nekatere najbolj znane: Antidote, Brawn, Terroirs, Green&Blue, 40 Maltby Street, St. JohnHibiscus, Ducksoup, Tom Aikens, Hampshire HogElliot’s cafe  … in še množica drugih – od zelo preprostih lokalov do “haute cousine” restavracij. 40 Maltby Street, ki je lokal enega od britanskih uvoznikov naravnih vin Gergovie Wines je že v soboto 18. maja organiziral degustacijo, na kateri je bilo na voljo lepo število vin, med drugimi tudi vina Čotar in Klinec. Neverjetno so me navdušila vina Barranco Oscuro iz Andaluzije v Španiji, točneje iz Sierra de la Contraviesa-Alpujarra nad Granado. Menda gre za najvišje vinograde v Evropi, saj je najvišja lega 1368 m n.m. Družina Valenzuela se podpisuje pod resnično odlična vina (peneča, bela, rose in rdeča), z neverjetno eleganco in harmonijo, koncentacijo vonja in okusa (za trto težki pogoji), svežino (presenetljivo lepe kisline) ter lepo zaokroženimi tanini pri rdečih vinih. Nekatera njihova vina bomo še letos dodali v našo ponudbo.

RAW fair, ki ga je s svojo ekipo lani prvič organizirala Isabelle Legeron, MW, je največji festival naravnih vin v Londonu, če ne celo v Evropi. 19. in 20. maja je svoja vina, ki so rezultat biološkega ali biodinamičnega dela (brez uporabe kemičnih herbicidov, pesticidov, umetnih gnojil, brez namakanja…), torej vina, pri katerih so izvedene minimalne intervencije in katerim je dodana minimalna količina ali pa nič žvepla (SO2), predstavilo preko 170 vinarjev iz Avstralije, Avstrije, Kanade, Čila, Hrvaške, Češke, Francije, Gruzije, Nemčije, Madžarske, Italije, Nove Zelandije, Portugalske, Južne Afrike, Španije, Švice, Velike Britanije in Slovenije. Naša dežela je imela prvovrstno priložnost predstaviti tudi svoje kulinarične posebnosti, na vnaprej napovedani enourni predstavitvi, a so organizatorji (STO, ambasada??), kot se to v primeru naše države zgodi vse prevečkrat, zamočili na celi črti, tako da od prestavitve ni bilo nič, smo si pa skuhali prvovrstno blamažo. K sreči so nas, kot običajno, zelo dostojno zastopali naši vinarji: Klinec, Čotar, Nando, Štekar, Batič, Klabjan in Mlečnik. Tako v nedeljo, ki je bila namenjena vsem obiskovalcem, kot v ponedeljek, ki je bil prvenstveno namenjen t.i. “trade” obiskovalcem, torej profesionalcem iz vinske stroke (enologi, trgovci, novinarji, blogerji …) sem od velikega števila ljudi iz različnih držav, slišal praktično same pohvale za vina prej naštetih slovenskih vinarjev. Čotarjeva Vitovska je meni eno najljubših slovenskih belih (maceriranih) vin, a so tudi ostali ponudili izvrstna bela macerirana vina. Nekatera, kot na primer Nando Eugen belo, 2008, Klinec Rebula 2009, Mlečnik Sauvignonasse 2009, Batič Pinot Gris 2011 so še mlada in potrebujejo še kako leto steklenice, a je nesporno dejstvo, da fantje zelo dobro vedo kaj delajo ter da to počno na najvišjem nivoju.  Ste ljubitelj(-ica) chardonnaya? Mlečnik je predstavil letnik 2008, ki je že ta trenutek odličen, z leti pa bo samo še pridobival. Omeniti moram še slovence z druge strani meje. Terpin, Radikon in Bensa (La Castellada) ne potrebujejo ne predstavitve, ne posebnih komentarjev. Vina so izvrstna.

– Mlečnik, Chardonnay 2008 –

mlečnik_chardonnay_2008 

Na lanskem sejmu je bilo mogoče nekaj deset vinarjev več, a je bilo žal tudi kar precej vin, ki niso sodila na festival, saj so bile napake in slaba kakovost pri nekaterih v nebo vpijoče. Letos je bilo takšnih vin mnogo manj, kar kaže na očiten napredek pri delu vinarjev na eni, ter verjetno strožja predhodna kontrola s strani organizatorjev, na drugi strani. Gre seveda za mojo oceno, ki temelji na degustaciji približno 200 vzorcev, kar je približna tretjina vseh vin, ki so bila na voljo na festivalu.

– RAW fair 2013 –

RAW_2013

Lani sem svoj nos in brbončice izpostavil predvsem italijanskim in gruzijskim vinom, letos pa sem posvetil mnogo več pozornosti francoskim predstavnikom. Že takoj na začetku me je s svojimi šampanjci naravnost šokiral Benoit Tarlant. Šampanjce Tarlant poznam že precej časa, poskusil sem jih tudi na lanskem festivalu in vedno so mi bili všeč, tokrat pa je Benoit presegel samega sebe. Zero Brut Nature, ki bazira na letniku 2007 je z lepim okusom po jabolkih in citrusih, lepo strukturo in telesom ter dolgim pookusom z lepimi notami kruhove skorje enostavno fantastičen. Rose Brut Nature, katerega osnova je letnik 2008 ima precej drugačno, malo bolj jagodno-jabolčno sadnost, je izrazito mineralen a malo krajši od belega. “BAM!” je posebnost med šampanjci, saj ne vsebuje nobene od glavnih sort (Chardonnay, Pinot Noir, Pinot Meunier), pač pa ga sestavljajo Pinot Blanc (beli pino), ter zelo redki sorti Arbanne ter Meslier (Petit Meslier). Lepi citrusi in jabolka z nežno, zelo prijetno grenko noto. Za “grand finale” pa Cuvée Louis, Extra Brut, 1999. Absolutno fantastična harmonija zrelosti, okusa po zrelih jabolkah in kruhovi skorji (dolgo zorenje na kvasovkah) z izjemno dolžino pookusa. Tudi Tarlant bo v kratkem v naši ponudbi!

– Cuvée Louis, Extra Brut, 1999 –

cuvee_louis_tarlant_1999

 

Poskusil sem nekaj odličnih burgundcev, tako belih (Chardonnay) kot rdečih (Pinot Noir), ki so še enkrat dokazali, da je Burgundija terroir, ki je očitno optimalen za vinogradništvo, kar pomeni, da celo vinarji s povprečnim znanjem dokaj pogosto pridelajo odlična vina. Slednje je potrdil tudi odličen vinar iz Rone, Eric Texier, ki pravi, da je za primerljivo kakovost, potrebno na njegovem področju vložiti neprimerno več truda v primerjavi z Burgundijo. Predstavljajte si vina iz Burgundije, kjer ima vinar visoko stopnjo znanja in izkušenj, dobro lego vinogradov, obenem pa vlaga v svoje delo maksimalen trud. Eleganca, struktura, telo, pogosto prekrasna mineralnost, fenomenalno vkomponirane kisline, skratka vina, ki jih je drugje sicer moč najti, a jih ni v izobilju. “Those guys from Burgundy are some lucky bastards!” pravi Eric Texier. Catherine et Gilles Vergé, Sarnin-Berrux, Domaine Guillot-Broux, Château Génot-Boulanger so še posebno navdušili.

Od bordojcev smo okušali odlična vina Château le Puy, ki jih že najdete v naši spletni trgovini, ter (zame) novo odkritje Domaine Leandre Chevalier, ki je samovoljno izstopil iz apelacije AOC Bordeaux, saj meni, da lahko tako pridela boljša vina, kot znotraj strogih pravil apelacije, o čemer smo se tisti, ki smo njihova vina poskusili, lahko prepričali.

Kar precej izvrstnih vin prihaja iz manj razvpitih področij Francije: Bergerac – zahodno od Bordoja, Loara, južna Rona, Provansa … a o tem bom moral pisati posebej.

– odlična vina iz Bergerac-a – 

bergerac

Seveda je bilo tudi letos kar nekaj vin, ki so imela že precejšen nastavek kisa (volatilne kisline), izrazito neskladne, “zelene” tanine, ki se bodo zmehčali ob “svetem nikoli”, vina s prekomerno oksidativno noto, torej vina, ki so plod neznanja, ki se poskuša skriti za etiketo naravnih vin. Vedno se bo našlo nekaj posameznikov, ki bodo poskusili izkoristiti priložnost in svojo slabo kakovost skriti pod napise kot so: organic, bio, biodynamic … a ne za dolgo!  Nekateri blogerji in vinski kritiki takšne primerke vin žal izkoriščajo za kritiko in dvom v naravna vino generalno, a se večina kmalu zaplete v lastno zanko, saj čez dva dni na vse pretege hvalijo neko vino, ki se mogoče res ne pojavlja na festivalih in degustacijah naravnih vin, a je pridelano natančno na ta način. Ali kdo pri zdravi pameti res misli, da pri Domaine Romanée-Conti ali Château Petrus svoje vinograde uničujejo z umetnimi gnojili in kemikalijami in za fermentacijo uporabljajo selekcionirane kvasovke? Navedel sem sicer dva ekstremna primera, a podobnih, sicer manj zvenečih imen z odličnimi vini, ki niso “onesnažena” s kemikalijami in mehaničnimi intervencijami, boste predvsem v Franciji, pa tudi drugod, našli še precej. Mogoče se res ne tržijo kot naravna vina, a so natančno to.

Podoben primer, ki pa se sedaj redno pojavlja na festivalih naravnih vin, kmalu pa se bo pojavil tudi v naši ponudbi, so vina Emidio Pepe iz Abruzza. Tu so vina od nekdaj pridelovali brez uporabe kemije ter brez (!) dodajanja žvepla. Slednje torej ni nič novega in je absolutno možno, ob pogoju, da vinogradnik zelo dobro vè kaj dela, je pri tem absolutno dosleden in natančen, ter ves čas skrbi za vrhunsko higieno, kar pa ne pomeni, da je klet sterilna. Že v Veroni sem poskusil Montepulciano d’Abruzzo 1977, ki je bil odličen. Brez napak in starikavosti, z lepimi terciarnimi notami, a še vedno krasno svežino. Klet Emidio Pepe obenem dokazuje, da je iz sorte Trebbiano moč pridelati veliko vino, saj mnogi trdijo, da je omenjena sorta dobra le za poceni masovno proizvodnjo. Kakšna zabloda! 

– Montepulciano d’Abruzzo, Emidio Pepe – (na fotografiji Chiara Pepe)

emidio_pepe_montepulciano

Udeležil sem se predavanja “No added SO2” s pokušino vin, katerim ni bilo dodanega nič žvepla, a kljub temu lahko zdrava dočakajo lepo starost, pa tudi transport jim ob primernih pogojih ne škodi. Gre za pomembno in obširno temo, zato bom o tem nekaj več kmalu napisal v posebnem članku. Tokrat le to, da smo na omenjenem predavanju med drugim poskusili silvanca letnik 1947 iz avstrijske kleti Strohmeier, ki nas je s svojo živostjo popolnoma osupnil. 

Do sedaj nisem vedel praktično nič o sakejih, razen, da gre za riževo vino. Predavanje Dicka Stevensa “RAW Sake” mi je odkrilo popolnoma nov svet uživanja pijače, ki je nastala z alkoholno fermentacijo, v tem primeru riža, ali bolje rečeno rižev, saj jih za pridelavo sakejev uporabljajo nešteto. Podjetje Yoigokochi v Evropi ponuja sakeje predvsem manjših, vseh po vrsti bioloških pridelovalcev. Po predavanju, na katerem smo poskusili pet sakejev, sem odšel še k njihovi mizi, kjer sem jih poskusil še vsaj dvajset. Vonji in okusi so izjemno različni od zelo “kruhastih” do popolnoma sadnih (jabolka, hruške, eksotično sadje, marmelade…) kar je bilo zame neverjetno odkritje, saj pri pijači, katere osnova je riž, resnično nisem pričakoval kaj takšnega. Žal je znanje o sakejih, celo pri večini japonskih kuharjev in lastnikov japonskih restavracij, zelo skromno, zato boste “prave” sakeje zelo težko našli. Mogoče jih nekaj uvrstimo v našo ponudbo, smo pa dobili zagotovilo, da bodo gospodje iz Yoigokochi-ja prišli predstavit sakeje na festival naravnih vin, ki ga bova po lanskem uspešnem Label Grand Karakterre, z Markom Kovačem, ki je idejni oče prireditve, organizirala v Zagrebu 30. novembra in 1. decembra. Več o tem v bližnji prihodnosti, tokrat le še to, da z Markom načrtujeva, da bo festival izmenjaje – bienalno organiziran v Zagrebu in Ljubljani. Letos torej Zagreb, v letu 2014 pa Ljubljana.

– Sake – …

sake_organic