Tisti, ki redno spremljate tekste, objave in forume na družabnih in drugih omrežjih, ste v zadnjem času gotovo opazili pravo poplavo mnenj in razprav o »naravnih vinih«. Ker se sam s tovrstnimi vini redno srečujem skoraj dve desetletji, malo bolj profesionalno pa zadnjih sedem let, sem se odločil napisati serijo tekstov v želji, da to tematiko temeljito obdelamo in – upam – razjasnimo.
-
-
In vitro vs. in vivo
Podobno mnogi vinarji radi govorijo o tem, da je najboljše vino pridelano v vinogradu, ne pa v kleti. Gre seveda za, recimo temu, zavestno pretiravanje, saj brez skrbnega kletarjenja ni vina, je pa res, da je osnova vsega surovina, torej grozdje, ki mora biti zdravo in najvišje možne kakovosti. Za takšen pridelek rastlina potrebuje zdravo in živo okolje, kar pomeni, da je integralni del ekosistema in ne glavni del monokulture na lokaciji, kjer raste. Da bi bolje razumeli, zakaj celo mnogi razvpiti vinski ocenjevalci, ki so bili dolgo odkrito – nekateri tudi glasno – skeptični do ekološkega in biodinamičnega vinogradništva, zdaj priznavajo, da so tudi visoko cenjena vina zelo slavnih kleti, ki so prešla iz konvencionalnega v sonaravno delo v vinogradih, zdaj precej boljša.
-
Ekološko, biodinamično, naravno
Sodobno ekološko vinogradništvo ima v Evropi začetke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nekako vzporedno z razmahom tako imenovane zelene revolucije, ki v kmetijstvo uvaja moderne – danes vemo, da so to agresivne – metode (sorte z velikim donosom, povečevanje rodovitnosti zemlje z umetnimi gnojili, zaščita pred boleznimi s sintetičnimi kemičnimi pripravki …).
